Program, ki ga je napovedalo TD »Dediščina«, je v celoti uspel, čeprav je bilo vreme na meji najslabšega. Teren je bil razmočen, večdnevno deževje pa je tudi zelo načelo moralo vseh, ki sodelujejo in pomagajo pri tej tradicionalni prireditvi. Napori so bili veliko večji, kot če bi bilo vseskozi sončno in stalno vreme.
Posebna zahvala vsem, ki ste pomagali, je najmanj, kar je treba zapisati, a vsak od sodelujočih čuti poplačilo v uspeli prireditvi. Ko je v nedeljo tik pred pričetkom povorke posijalo sonce, je bilo jasno, da ne bo aprilskih ploh in vetra, težkih sivih oblakov in grmenja…Zeleni Jurij nam je prinesel veselje, vsaj za ta dan se je zanesljivo naselila sreča v nas vse.
Veselja pa ni prinašalo samo vreme. Z velikim ponosom smo na zbirališču konjenikov ugotovili kar precejšnjo množico udeležencev. Po predhodnih prijavah je statistika govorila o 81 prijavljenih jahačih in toliko konjih, od tega 4 dvovprege, kar pomeni skupaj 85 konjev. Večino konjev so jahali lastniki sami, kljub temu pa je evidenca kazala še 26 lastnikov konj, ki so jih jahali drugi ali pa so medsebojno zamenjali vloge, da je en lastnik jahal konja drugega lastnika. Vse te vloge so urejene glede na obnašanje živali. Lastniki se zavedajo, da se konji gibljejo med ljudmi, v množici in med avtomobili, pa se temu primerno preventivno obnašajo.
Ko so se vsi prijavljeni in neprijavljeni zbrali na travniku, kjer se je povorka pričela, se je slika nekoliko spremenila. Odpadlo je 10 prijavljenih jahačev in konj, od tega tudi 1 vprega, pojavilo pa se je 6 novih, od tega tudi dva lastnika iz Bohove, kar je samo dodaten dokaz, da prihajajo na Jurjevo od vsepovsod in tudi od zelo daleč (Radenci, Sladki Vrh, Benedikt, Sveta Ana, Duplek, Korena, Malečnik, Bohova, Maribor, Slovenska Bistrica, Jakobski Dol, Jarenina, Pesnica, Šentilj, Ceršak, Zgornja Velka, Apače, Radgona, Voličina, …) Tako je na koncu dejansko sodelovalo v povorki 81 konjev, njihovi lastniki in spremljevalci so zaokrožili številko 120; o številu obiskovalcev si ne bi upala špekulirati. Ravno v tisoče ni šlo, jih je pa bilo še vedno presenetljivo mnogo.
Na vse skupaj bi lahko dodali, da je to še vedno uspešna tradicija, čeprav so nekateri morda mislili, da ne bo tako. Pokazalo se je, da se udeleženci v naš Jurij vračajo z novimi prijatelji, ker jim je tu lepo, ker se čutijo sprejete, ker je blagoslov na nivoju in ker je vedno dobro poskrbljeno zanje.
Organizacija dogodka je velik zalogaj, saj vse to, kar je tako zanimivo opazovati ob naši Globovnici in na državni cesti in tod naokoli, je predvsem iz varnostnih razlogov vedno težje zagotavljati – to namreč tudi veliko stane. Kljub temu se je tudi letos vse odvilo brez nezgod. Za to imajo zasluge številni: najprej Občina Sveti Jurij v Slov. goricah, ki poskrbi za zaporo ceste, pomagala pa je tudi pri urejanju drugih tehničnih zahtev ter pri prevozih materiala, mladi gasilci PGD Sveti Jurij so izjemno odigrali vloge rediteljev, redarji Medobčinskega inšpektorata in redarstva Maribor in seveda nekateri sodelavci TD »Dediščina«, lastniki konj, ki ne sodelujejo v povorki, pomagajo pa na samem prizorišču, da ne pride do nesreč.
Povorka je potekala ob Globovnici do vasi in travnika s privezi, kjer je potekal blagoslov konj in druženje z obiskovalci. Tradicionalni blagoslov sta opravila farni župnik, g. Janko Görgner in gostujoči kaplan iz Lenarta Sebastijan Valentan s spremstvom. Vse skupaj pa je nagovoril tudi župan Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, g. Peter Škrlec, ki je nato skupaj s predsednico TD »Dediščina«, Marijo Šauperl, podelil vsakemu udeležencu spominsko medaljo.
Ob tem naj povemo še to, da so za ureditev prizorišča zaslužni člani TD »Dediščina« in domači lastniki konj, člani skupine Štajerski (gasterajski) rendžerji, Drago Korošec s strojem, da gasilci postavijo šotor za zaščito pred dežjem, da je domači konjenik Janko Zelenko tisti, ki vedno pripelje na svojem vozu tudi domače mlade glasbenike, ki potem s svojim igranjem dodajo prijetno vzdušje ob druženju, da vsak od ponudnikov na samem prizorišču dogodka prispeva nekaj za izvedbo prireditve, zato tudi ne plača nobene pristojbine in tudi gospod Verle s svojo družino prispeva prostor brezplačno za izvedbo prireditve, enako tudi Kmetijska zadruga Lenart.
Posebno ponudbo pa je dodal tudi t.i. kmečki sejem, ki so se ga udeležili predvsem domači ponudniki dopolnilnih dejavnosti – od ekoloških sadik, izdelkov iz ovčje volne, gibanic in drugih dobrot Zadruge Dobrina, nakita, spominkov, muslijev iz domačih žit, pletenih košar, domačega vina, itd.
Na prizorišču s konji ni prisotna izključna želja po zaslužkarstvu, ampak po tem, kar je potrebno, da vse poteka dobro, da zadovolji obiskovalce, in želja izboljšati ponudbo po tem, kar sodi na dobro turistično destinacijo, ki bi naj vedno bolj privabljala obiskovalce tudi v neki mali podeželski kraj, kot je Jurij. Za dosego tega cilja pa bo potrebno še marsikaj spremeniti in predvsem stopiti skupaj ter urediti osnovo za normalno izvajanje prireditev.
TURISTIČNO DRUŠTVO »DEDIŠČINA«
Marija Šauperl
